david .°DανιD°.  22 let

Večer. Odprto okno. Na oknu jaz. Zunaj mraz. Le kaj je narobe z menoj. Sem jaz drugačen ali so drugi. Sem morda le eden mnogih ali pa vendarle ostajam sam in osamljen. Brez sorodne duše, ki bi mi dala oporo in me objela v težkih trenutkih. Me morda poljubila in svet bi zame obstal. Sem morda res tako drugačen, da me ne mara nihče drug kot moji prijatelji. In še pol teh sploh ni mojih pravih prijateljev. Morda obstaja nekje tudi nekdo, ki je sam, osamljen. Morda nikoli ne bom našel tiste prave ljubezni, ko ljubi fant in ljubi dekle… morda bom ostal vse življenje sam. Kaj bom imel od življenje. Nič. Prav ničesar. Pravilo brez ljubezni ni življenje. Pa kako prav imajo. Kdo me bo ljubil, me objel. Bom mar vse življenje ljubil le njo. Sovražim jo, ker jo preveč ljubim in jo ne morem pozabiti. Vendar jo vseeno ljubim in srce vztrepeta, ko jo zagledajo moje oči. Kdaj si bo srce zapomnilo, da jo mora pozabiti? Kdaj bodo v tej bitki končno zmagali možgani? Le kdaj? Se to sploh lahko zgodi? Ne verjamem, ljubezen ni v možganih, je v srcu. Potem morda ne želim srca, le možgane. Zakaj pravijo, da sem pameten človek, če tega ne razumem. To je preveč zame. Ne zmorem tega. Želim le spati, spati, spati in končno pozabiti njo. Sanjati in živeti v sanjah, kjer me poljublja in objema. Biti z njo, le to si želim. Pravijo, da je na svetu le ena prava ljubezen. Morda je to ona. Kako naj bi vedel. Toda, nemogoče je, da bi lahko bil z njo. Preveč naju ločuje. In obenem, preveč naju povezuje, da bi jo lahko pozabil. Toliko imava skupnega in toliko različnega. Ljubim jo, toda moram jo pozabiti. Oditi mora iz mojega srca, mojih misli in mene. Preveč me razjeda, toda pozabiti jo kljub temu ne morem. Je kot nočna mora, toda obenem kot nebeško lepe angelske sanje. Ne more biti res. Sovražim jo… toda še vedno jo ljubim. Kdaj jo bom pozabil? Ne sprašujte me. Ne vem. Trudim se. Ne morem. Preveč jo ljubim!!!! Še vedno je v meni kanček upanja da se vrne k meni in da bi bilo tako lepo kot je bilo nekoč!!............................................................................................................................ ....................................................................................................................................................... ....................................................................................................................................................... Ne prosi sonce, da večno sije! Ne more - obstaja noč! Ne prosi človeka, naj večno živi Ne more - obstaja smrt! Ne prosi mene, naj ne ljubim! Ne morem - obstajaš TI!.............................................................................................................................................. .................................................................................................................................................. ................................................................................................................................................. Nehal te bom ljubiti ko bo slep slikar narisal zvok padajoče vrtnice na prag dvorca ki ne obstaja! l

• ocena: 4.8070
• glasov: 3057

• Za glasovanje moraš biti prijavljen!

• Država: Slovenia
• Pravo ime: .°DανιD°.
• Kraj: velenje
• Status: hmm, zapleteno je ...
• Znamenje: tehtnica
• Zadnji obisk: 09.01.09

• Yahoo! Messenger: vpraši pa dobiš...
• IRC: za cajtu...=)